Rimski senator
Tit Varij Klemens (Titus Varius Clemens)

Po visokih položajih v rimski družbi je uspešno poseglo tudi nekaj posameznikov. V vrste rimskih vitezov so zaradi svojega bogastva prišli člani družine Rufijev. Tit Varij Prisk (Titus Varius Priscus) iz družine Varijev je po uspešni vojaški karieri postal prokurator v eni od rimskih provinc.
Senatorski stan, ki je bil dosegljiv le maloštevilnim članom noriške aristokracije, pa je po uspešni vojaški karieri dosegel v Celeji rojeni Tit Varij Klemens (Titus Varius Clemens).
Družina Varijev se je priselila v Celejo verjetno iz severnoitalskega prostora; obogateli so morda z gradbeništvom in kamnoseštvom ter se povzpeli med člane rimskih vitezov. Tit Varij, ki je bil rojen ok. leta 115, je bil ob podpori njegove družine že od mladih nog vzgajan v duhu in pripravah na bodočo vojaško kariero. Posebne »zveze rimske mladine« so gojencem nudile predvsem vojaško vzgojo in tudi prve izkušnje na tem področju. V času izobraževanja se je Klemens vsaj trikrat izredno izkazal, kar mu je pri napredovanju na široko odprlo vrata.
Svojo kariero je začel kot načelnik (prefekt) 2. galske kohorte ok. leta 135, nato je bil tribun XXX. legije, poveljnik konjenice II. panonskega oddelka, poveljnik pomožnih čet, poslanih iz Španije v Tingitansko Mavretanijo in poveljnik dvojnega oddelka britanske konjenice.
Uspešno vojaško kariero je nadaljeval z visokimi upravnimi funkcijami, kot prokurator Kilikije, Lusitanije, prokurator Mavretanije (153-154), bil je upravitelj Recije (156-157) ter Belgike in obeh Germanij (ok. 160). Pod cesarjema Markom Avrelijem (161-180) in Lukijem Verom (161-169) je bil med letoma 162 in 165 vladarski tajnik v Rimu (ab epistulis augustorum).
Viri ne poročajo o njegovem delovanju v času Markomanskih vojn. Verjetno je, da je sodeloval pri osnovanju legijskega tabora v Ločici pri Polzeli (ca. 168-172), torej na ozemlju, ki ga je še od mladih nog odlično poznal. Leta 177 je že omenjen kot član ožjega vladarskega sveta. Vsekakor bi bilo njegovo delovanje v zvezi z legijskim taborom ter vojaško cono, ki je bila tu osnovana v času Markomanskih vojn (praetentura Italiae et Alpium, ok. 168/9 - 171), lahko osnova za njegovo članstvo v ožjem svetovalnem svetu cesarja. Njegova prisotnost po teh dogodkih v consilium principis daje misliti, da gre za logično nadaljevanje njegovih vojaških aktivnosti in uspehov v času vojne. Pod cesarjem Markom Avrelijem je bil Klemens sprejet v senat.
V Celju je bilo do sedaj najdenih že enajst njemu posvečenih napisnih plošč, nekaj jih hranijo tudi na Dunaju. Na njih je bila praviloma zabeležena njegova celotna kariera. Številni njemu posvečeni napisi so znani tudi iz drugih provinc in mest po imperiju, npr. iz Metza, Panonije in celo Maroka.

»Zgodi se moja volja!«
Grof Herman II. Celjski (1361? – 1435)

V iztekajočem se srednjem veku se je na Štajerskem dvignila plemiška rodbina, ki je v kratkem času poldrugega stoletja postala najprodornejša plemiška rodbina na ozemlju današnje Slovenije in si hkrati ustvarila odmevno ime v Srednji Evropi. Rodbina svobodnih gospodov Žovneških, od leta 1341 grofov Celjskih, se je v vseh svojih potezah izkazovala za zdravo ambiciozno tako na gospodarskem, kot tudi na vojaškem in političnem področju. Višek vzpona Celjskih je poosebljal Herman II. Celjski. Bil je mož z vizijo: pridobiti si naziv državnega kneza in združiti celjske posesti v samostojno Celjsko deželo. Na takratni družbeni hierarhični lestvici je to pomenilo biti prvi za kraljem.
Herman II. se je rodil celjskemu grofu Hermanu I. in materi Katarini, hčerki Stjepana II. Kotromanića, bosanskega bana. Po smrti očeta Hermana I. leta 1385 in bratranca Viljema leta 1392 je Herman sam vodil celjsko dinastično hišo. Spretno je izrabljal nesoglasja v hiši Habsburžanov ter boj za vladarsko oblast med takrat vodilnima srednjeevropskima dinastijama, Luksemburžani in Habsburžani. Povečal je politično in ekonomsko moč Celjskih na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, zlasti po prevzemu posesti po izumrlih Ortenburžanih (1420). Segel pa je tudi preko meje rimsko nemškega cesarstva in Celjskim pridobil obsežna posestva v deželah krone sv. Štefana, v Zagorju in Slavoniji ter naziv grofje Zagorski. Celjske pa je usodno povezal s kasnejšim cesarjem Sigismundom Luksemburškim.
Zveza z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim je Hermanu II. poleg posesti navrgla vplivne nazive na Hrvaškem. Kot ogrski velikaš je postal član najožjega sveta ogrskega kralja, viteškega reda Zmaja.
Naraščanje vpliva in moči celjske hiše se je odražala v dinastičnih zvezah, s katerimi se je celjska hiša integrirala v evropsko politično elito. Leta 1402 je Herman II. poročil Ano Celjsko, hčerko bratranca Viljema, s poljskim kraljem Vladislavom Jagielonskim, okoli leta 1405 je nadaljeval s poroko hčerke Ane z ogrskim palatinom Nikolo Gorjanskim ter najmlajše hčerke Barbare z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim.
V želji, da povzdigne hišo Celjskih, je leta 1427 navezal intenzivne stike z Bosno. Bosanski kralj Tvrdko II. je obljubil celjskim grofom v primeru, da umre brez zakonitih potomcev, nasledstvo v bosanskem kraljestvu. Zaradi odpora bosanskega plemstva se je ta namera kasneje izjalovila. Pač pa so se odlično odvijala njegova prizadevanja v smeri dviga Celjskih grofov v državne kneze Rimsko-nemškega cesarstva. Državno knežji položaj je bilo mogoče doseči samo s prekinitvijo fevdne odvisnosti od Habsburžanov. Herman II. v ta namen ni skoparil. Leta 1423 se je Ernest Železni, za bogato protiodškodnino v posesti, odrekel fevdni oblasti nad Celjskimi grofi. Celjski grofje so bili odslej državni gospodje rimsko-nemškega cesarstva. Prvi poskus za pridobitev visokega naziva državnega kneza so leta 1430 sicer preprečili Habsburžani in te časti Herman II. Celjski (umrl 13. 10. 1435) ni dočakal. Doživela pa sta jo njegov sin Friderik II. in vnuk Ulrik II., ki sta bila leto dni kasneje, 30. 11. 1436 v Pragi, povišana v državna kneza. Hkrati je bila ustanovljena Celjska kneževina.

Nemška in češka kraljica
Barbara Celjska (1394? – 11. 7. 1445)

Barbara je bila najmlajša hčerka Hermana II. in Ane Schaunberške. Kot vsem drugim svojim otrokom, je Herman tudi njej v svojih načrtih za dvig rodu Celjskih pripravil posebno mesto, čeprav verjetno ni slutil, da bo prav Barbari uspel najvišji družbeni vzpon – ob bok cesarja Sigismunda Luksemburškega. Herman II. je delčke poročne "sestavljanke" verjetno začel sestavljati že kmalu po izgubljeni bitki s Turki pri Nikopolju (1396), ki bi se brez Celjanove pomoči lahko za Sigismunda tragično končala. Številnim izkazom hvaležnosti (posestim in počastitvam) je namreč leta 1405 sledila poroka Barbare Celjske in vdovca Sigismunda Luksemburškega, ogrskega kralja. Celjski so tako na najvišjem mestu dobili "ambasadorja" in zagovornika svojih interesov, saj je Barbara z vsem srcem podpirala moževo naklonjenost do tasta in Celjskih nasploh (taka poteza je bil denimo sprejem Hermana II. in Friderika II. Celjskega v Zmajev red – združbo najožjih kraljevih zaupnikov ter nenazadnje pokneženje).
Kronanje z nemško kraljevo krono v Aachnu (1414) in spremstvo moža na koncilu v Konstanci (1415) sta bila nekakšna vrhunca Barbarinega zakona s Sigismundom, ki sta jima sledila razdor in prva (neformalna) ločitev leta 1419. Barbara je nato s hčerko Elizabeto (roj. ok. 1408) nekaj časa živela daleč proč od dvora in moža – sprva v okolici romunske Oradee, kasneje pa na Slovaškem (Malič). Barbara je bila kasneje sicer dovolj pametna, da je moža prosila odpuščanja in dosegla vsaj navidezno normalizacijo odnosov. V 20. letih 15. stoletja se je intenzivno posvečala zaupanim državniškim zadevam – cesar ji je namreč podelil razsežna ozemlja na Češkem in Slovaškem, ter skrbela za njihovo obrambo proti husitom. Konec husitskih vojn je zakonca spet začasno zbližal in Barbara je bila leta 1437 kronana kot češka kraljica.
Sigismund je njuno hčer Elizabeto leta 1422 poročil z Albrehtom II. Habsburškim, ki ga je podpiral v husitskih vojnah ter mu s hčerjo zagotovil tudi nasledstvo na rimsko-nemškem prestolu.

BRIKCIJ PREPROST (Celje, prva polovica 15. st. – Dunaj, 29. 11. 1505)
OSEMKRATNI DEKAN IN DVAKRATNI REKTOR

Brikcij (Briccius) Preprost iz Celja (de Cilia) se je na dunajsko univerzo vpisal leta 1457, med leti 1468 in 1485 pa je poučeval na artistični fakulteti. Leta 1485 je Brikcij postal kanonik pri sv. Štefanu, v zimskem semestru istega leta pa že tretjič dekan artistične fakultete. V zvezi s tem pa nam redki ohranjeni viri ponujajo zanimivo zgodbo.
Spomladi leta 1486 na eni od sej na teološki fakulteti ni hotel pričati proti svojemu rojaku, doktorju medicine in prezbitru oglejske škofije Juriju iz Celja (Georgius de Cilia), zato je bil kratkomalo izobčen. Namreč vodstvo fakultete je v nekih spisih, ki jih je napisal omenjeni Jurij, našla »spotikljive, neprimerne, da, heretične misli in stvari, ki pozivajo h kršenju javne morale in priporočajo moralno laksnost«. Fakulteta in inkvizitor sta sporne spise seveda ukazala nemudoma uničiti.
Po tem neljubem dogodku se je Brikcij odpravil študirat na univerzo v Padovo, a se je zadeva kmalu umirila ter se je že leta 1491 na velika vrata vrnil na teološko fakulteto: dekan je na zahtevo cesarja Friderika III. namreč moral sklicati sejo z eno samo točko dnevnega reda – nastavitev Brikcija za rednega profesorja. Vmešavanje cesarja v notranje zadeve fakultete je bila tudi za tiste čase sicer izredno nenavadna zadeva, verjetno pa je to bil rezultat vplivanja Brikcijevega zaščitnika v dvornih krogih, slovenskega rojaka Bernarda Pergerja, ki je takrat zasedal mesto superintendenta univerze. Ker pa je za redno lekturo bil potreben klobuk teološkega doktorja (Brikcij pa je bil le licenciat), se je na cesarjevo intervencijo fakulteta v začetku leta 1492 v zvezi z odpravo te formalnosti morala vnovič sestati. Odtlej je bil Brikcij do svoje smrti profesor na fakulteti, osemkrat celo njen dekan in dvakrat rektor (1491/I in 1497/II).

TOMAŽ PRELOKAR (Celje ok. 1430- Konstanca, 25.4.1496)
CESARJA UČIL SLOVENŠČINO

»Thomas de Cilia« je bil prvi humanistični učitelj bodočega velikega podpornika cesarja Maksimilijana I. in je v tej vlogi bil seveda izredno pomemben za nadaljnji razvoj humanizma severno od Alp. Verjetno je to nalogo prevzel hkrati z vstopom v cesarsko pisarno, zagotovo pa leta 1471, ko je 12-letnemu nasledniku na cesarskem prestolu prepustil dva svoja rokopisa, ki ju danes hrani Avstrijska nacionalna knjižnica. V poznejših letih je kot izkušen jurist in vešč diplomat mladega prestolonaslednika uvajal tudi v državniške, upravne in zunanjepolitične posle. Pri vsem tem pa je izredno zanimivo, da naj bi Tomaž iz Celja svojega gojenca učil ne le latinščine, pač pa tudi slovenskega jezika. Historične raziskave so pokazale, da je cesar Maksimiljan med drugimi jeziki »lomil« tudi slovenščino. Da pa ga je tega jezika naučil prav Tomaž Prelokar, najbolj govori v prid dejstvo, da je že začetnik humanizma v avstrijskih deželah, Enej Silvij (sicer velik nasprotnik Celjanov in kasnejši papež Pij II.) izhajal iz načela po enakovrednem vrednotenju vseh živih jezikov, kar je v praksi sam zastopal tudi pri vzgoji mladega cesarja Ladislava Postuma. Humanistom, ki so imeli to srečo, da so bili blizu cesarja, se je očitno zdelo zelo pomembno, da mu kot vladarju narodnosti z različnimi jeziki znanje le teh lahko zelo koristi. In Tomaž Prelokar pri tem vsekakor ni mogel biti izjema.

JANEZ ŽIGA VALENTIN POPOVIČ (Arclin, 9.2.1705 - Perchtoldsdorf pri Dunaju 21.11.1774)
ZAČETNIK OCEANOGRAFIJE

Janez Žiga Valentin Popovič je bil izjemen mož, mislec, ki ga lahko uvrstimo v sam vrh najbolj vsestransko izobraženih in razgledanih Slovencev 18. stoletja. „Največji učenjak takratne Avstrije, vrli filolog in naravoslovec“, kot ga neskromno označuje Jernej Kopitar, je bil v resnici pravi polihistor z močnim prepričanjem, da tvorita naravoslovje in jezikoslovje naravno celoto.
Celjski Slovenec („Zillerischer Winde“), Janez Žiga Valentin Popovič, je bil rojen 9. februarja 1705 slovenskemu graščinskemu uradniku v Arclinu pri Celju. Filozofske in teološke študije je leta 1728 končal v Gradcu, vendar pa se za duhovnika ni dal posvetiti. Raje se je odpravil na triletno potovanje po Italiji, nato je bil 15 let domači učitelj pri uglednih štajerskih plemiških družinah in med drugim poučeval tudi slovenščino.
Med bivanjem v Regensburgu je objavil svoje najobširnejše delo „Untersuchungen vom Meere“ (1750). Z njim je čez noč zaslovel kot učenjak. Knjiga sicer predstavlja zbirko naravoslovnih, jezikoslovnih, arheoloških, geografskih in kulturno političnih prispevkov, zbirko izpovedi in znanstvenih načrtov enega vodilnih tedanjih avstrijskih mislecev. Kljub vsebinski pestrosti pa njegove razprave o morju pomenijo nekakšen začetek oceanografije.
Leta 1753 je prevzel stolico za nemški jezik in govorništvo na dunajski univerzi, ki je bila šele štiri leta prej ustanovljena prav na pobudo njegovega hudega nasprotnika, Johanna Christopha Gottscheda. Tako je Slovenec, Popovič, tudi spisal prvo nemško opisno slovnico, prilagojeno za avstrijske cesarske dedne dežele – na pobudo cesarice Marije Terezije je leta 1754 izdal „Die nothwendigsten Anfangsgründe der Teutschen Sprachkunst zum Gebrauche der Oesterreichischen Schulen“, ki je bila dobesedno razgrabljena.

HIERONIMUS HACKEL (Mistrovica, 1784 – Celje, 2.10.1844)
Mojster vzhajajočega sonca

Hieronimus Hackel sodi v sam vrh graverjev stekla v 19. stoletju. Rojen naj bi bil nekje v okolici Meistersdorfa (Mistrovice) na severu Češke leta 1784. Edini zanesljivi podatek o Hieronimusu Hacklu je vpis v mrliške matrike župnije sv. Danijela v Celju, kjer je zapisano: »Hakl Hironymus, Glasschleifer, 60 Jahre alt, gestorben 2. Oktober 1844 an Schlagfuss in der Stadt Cilli No. 29.« Ta podatek je zanimiv, saj v gradbeni skici Celja najdemo podatek, da gre za hišo št. 91, ki je na današnji Stanetovi ulici.
Zanimanje za Hackla kot graverja je že dolgotrajno predvsem zaradi proučevanja njegovih del. Omeniti velja, da so že Pazaurek in kasneje številni drugi, n.pr. Hanka Štular in Jarmila Brožova iz Prage, zbirali podatke o njegovem delu in ga povezovali z brusilcem, znanim v nemškem prostoru, ki so ga poimenovali Mojster vzhajajočega sonca (Meister der aufgehenden Sonne). Hanka Štular je s analizo gravur in brušenih detajlov dokazala, da gre dejansko za isto osebo in da so primerki kozarcev, ki so jih pripisovali dvema mojstroma, dejansko delo H. Hackla. To tezo je poleg Štularjeve in Brožove na Češkem potrdila vrsta proučevalcev stekla. Zadnji pregled gradiva v Državnem arhivu v Pragi pa je prinesel zanimive podatke. Odkrito je bilo dovoljenje za preselitev petih steklarjev iz češkega gubernija v štajerski gubernij, in sicer v Celjsko kresijo. Dovoljenje za odhod je datirano s 26. oktobrom 1808. Med petimi mojstri je poleg Hackla še steklobrusilec Anton Grossmann, ki ga najdemo med leti 1810 in 1823 v steklarni Rakovec pri Vitanju.
Omenjeni dokument dokazuje, da je Hackel na naše področje prišel že okoli leta 1810 in da je velik del asortimana izdelkov nastal v Celju. Zanimivo je, da je Hackel dobival polizdelke najverjetneje iz domačih steklarn iz okolice Celja in potem po naročilu izdeloval gravure. Nekatera zadnja odkritja nakazujejo, da je bil osnovni del opravljen na zalogo in da je mojster naknadno izdelal monogram ali pa grb. O tem priča vrsta elementov, ki so prisotni na kozarcih. Izpostaviti nedvomno velja le dva primera s signaturo in sicer »H.Hackl fabric in Cilli«. Tovrstno signaturo ima kozarec, ki ga hrani Victorian and Albert Museum v Londonu in eden ohranjenih kozarcev v Pragi.

JOHANN GABRIEL SEIDL (Dunaj, 21.6.1804- Dunaj, 18.7.1875)
AVTOR AVSTRIJSKE HIMNE

Avstrijski leposlovec, potopisec, arheolog, zgodovinar, narodopisec in šolnik Johann Gabriel Seidl se je rodil na Dunaju kot sin dvornega in sodnega odvetnika. V glavnem mestu je obiskoval vse šole. V gimnazijskih letih (1813-1819) se je njegov pesniški talent razvijal pod budnim očesom Antona Rösslerja. V letih 1819-1822 je študiral filozofijo in na univerzi je sklenil številna literarna prijateljstva. Od leta 1822 je študiral tudi pravo, a študija ni dokončal. Tukaj se je spoznal tudi z največjim slovenskim pesnikom Francetom Prešernom. Po očetovi smrti leta 1823 je služboval kot hišni učitelj, saj je moral preživljati še mater in teto.
Od 1851 je bil redni član dunajske akademije znanosti, leta 1856 je postal varuh dvornega zaklada, leta 1867 pa je pridobil naziv vladnega svetnika. Leta 1871 se je upokojil in štiri leta zatem na Dunaju umrl.
V Celje je prišel že kot izoblikovan literat, saj je svoje pesmi in novele objavljal, najprej v raznih časnikih in almanahih nato pa v samostojnih pesniških in proznih zbirkah, že od 16.leta. Njegova uspešna lirična dela so doživela številne uglasbitve, njegove »črke« pa so med drugimi naročali tudi Müller, Schubert in Schumann, da so jih potem uglasbili. Njegova prva pesniška zbirka »Dichtungen« (Pesmi) je izšla v treh delih (1826-28). Od leta 1828 je izdajal in skrbel za leta 1824 ustanovljen in zelo priljubljen bidermajerski almanah »Aurora«, katerem so objavljali največji literati tistega časa. Preizkušal se je tudi z dramskimi deli, novelami in topografskimi prikazi dunajske okolice.
V Celju je literarno delo še stopnjeval. Pisal je v nemškem, nekaj tudi v latinskem jeziku, vsekakor pa je znal tudi slovensko. V svojem »celjskem obdobju« je imel za svoje ustvarjanje idealno okolje: učiteljsko mesto na gimnaziji, prečudovito naravo, možnost umetniškega ustvarjanja, in nadvse prijetno družinsko življenje z mladoporočenko »preljubo Terezo« in materjo. Leta 1853 je nastala gotovo njegova najbolj znana pesem – besedilo avstrijske himne, ki je v slovenskem prevodu Luke Jerana nosila naslov »Cesarska pesem«.

ALFRED NOBEL (1833 -1896)
V CELJU OBISKOVAL SVOJO LJUBEZEN

Sofia Hess, ženska, ki je opazno zaznamovala življenje slovitega izumitelja Alfreda Nobela, je v sedemdesetih letih 19. stoletja nekaj časa živela v Celju. Od leta 1876, ko jo je spoznal v Badnu pri Dunaju, do svoje smrti leta 1896, je Nobel Sofio izdatno finančno podpiral in ji v oporoki zapustil tudi letno rento v višini 6.000 gld. S Sofio je Nobel večkrat obiskal Celje, kjer je živela njena sestra Amalija. Njen mož, Albert Brunner, ravnatelj državne Cinkarne, je Nobela pisno obveščal o različnih tehničnih novostih in ugodnih možnostih za investiranje. Na njegovo pobudo je Nobel v Celju nameraval kupiti celo Fehleisnovo tovarno haloksilina.