O MOSTU MED STARIM GRADOM IN MIKLAVŠKIM HRIBOM

Legenda govori, da je Stari grad na levem bregu Savinje in nasprotni hrib Miklavški hrib, kjer stoji mala cerkvica sv. Miklavža, v času knezov Celjskih povezoval usnjen most. Ljudje so še v preteklem stoletju na Miklavškem hirbu znali pokazati na obroč pritrjen v skalo, ki naj bi držal ta most.

O MOSTU MED STARIM GRADOM IN SV. JOŽEFOM

Pripovedka govori o mostu, ki je vodil od Starega gradu k sv. Jožefu. Po mostu so se največ sprehajali grofje in z njega v brezno metali kmete in druge ljudi, ki so se jim zamerili. Po tem mostu se je na grad vračal tudi grof Urh, ko ga je premagal Mlinarjev Janez.

O PODZEMNIH POVEZAVAH STAREGA GRADU

Stari grad bi naj z "zunanjim svetom" bil povezan s štirimi podzemnimi hodniki. Prvi rov je vezal Stari grad z Bežigradom. Bil je tako visok, da je lahko jezdec v njem jahal, ne da bi se moral enkrat samkrat skloniti. Drugi rov je vodil v samo celjsko mesto, tretji rov je vodil v notranjost velikega in okroglega mestnega obzidnega stolpa (verjetno Vodnega stolpa). Četrti rov, ta je bil najmogočnejši, je segal pod Vipoto, hribom nad Savinjo ob poti proti Laškemu, kjer je tudi stal grad.

O MUČILNI PLOŠČI NA STAREM GRADU

V Starem gradu je bila težka železna plošča, ki se je dvigala in spuščala. Če je prišel jetnik v stolp, so spustili nanj to ploščo, ki je tako dolgo drsela navzdol, da ga je popolnoma zmečkala.

O USODI GRAJSKEGA VODNJAKA

Neki kmet je prišel ponoči v grad, da bi sporočil lastniku važno novico.Ko pride na dvorišče, nenadoma zasliši glas: "Kje je moja zemlja, kje je moj grad, kdo sem jaz?" Kmet se približa vodnjaku in koga vidi? Grofa Ulrika, stoječega do pasu v vodi in vsega razmesarjenega. Odtlej si nihče ni upal več po vodo in vodnjak so zazidali.

O ZAKLADU V STAREM GRADU

Pred več kot sto leti je živel v neki koči pod gradom ubog, a pogumen dninar. Ko se je nekoč vračal okoli polnoči domov, je blizu grajskih vrat opazil nekoga z vozom. Stopi bliže in - kaj vidi: pred njim stoji čuden mož, visoke rasti in širokih ramen, na glavi pa je nosil visok klobuk s širokimi krajci. "Kaj pa voziš in kam?" ga vpraša dninar, "povej drugače ti pomorem doli po bregu, da boš vedel, s kom imaš opraviti!" Odgovora ni dobil. Dninar zgrabi voznika za roko. Toda kakšna roka je bila to. Narejena je bila iz jirhovine in natlačena s slamo. Ti ubogi dninar! Hitro spusti roko in steče po nekega moža, ki je spal v bližnji koči, da bi ga povedel s seboj. Toda komaj je dninar odšel, poči voznik z bičem tako močno, kakor bi zagrmelo. Ko pa se je dninar vrnil z možem, voznika ni iblo nikjer. Vse naokrog sta preiskala, pa ga nista našla. In kaj je vozil? Nič drugega kot denar Celjskih grofov. In legenda pravi: ko bi ga bil dninar le držal za roko, da bi ura odbila polnoči, bi ves denar bil njegov. Tako pa je bilo vse prepozno.

O MENIHU, KI JE KOPAL ZAKLAD NA STAREM GRADU

V razvalinah Starega gradu je zakopan velik zaklad. Nahaja se v globoki votlini, ki jo zapirajo velika, črna vrata. Pred vrati pa straži pes, velik kot vol in z žarečimi očmi, tace pa ima kakor svinjske parklje s kremplji. Vendar je vhod do vrat zasut. In tako se je nekega dne neki menih odločil, da zaklad dvigne v korist svojega samostana.
Tisti večer, ko je hotel na delo, je prav pobožno zmolil rožni venec ter ga izpraznil četrt bokala za na pot. Pod haljo je imel križ, v roki pa lopato in cepin. Pot po skalovju ni bila lahka, vrhu tega pa se je še v blisku in grmenju vlila silna ploha, vendar je kljub temu srečno prisopihal do zakletih razvalin. Čim bliže je bil tistemu vhodu, tem večja groza ga je obhajala in lasje so se mu ježili. Povsem pa je zaupal svetemu križu, ki ga je nosil pod haljo. Ko je prišel do hodnika, je postavil svetilko na tla in začel kopati. Kopal je in kopal, vendar z velikim strahom v srcu. Ko pa je odstranil s cepinom velikansko skalo se je zrušila cela plast kamenja in zemlje. Tedaj se je posvetil blisk in menih je zagledal pred seboj psa, ki je začel strašansko tuliti. Meniha je obšla groza, cepin in lopata sta mu padla na tla in tudi sam se je zgrudil. Med padcem je še zavpil: "Bog pomagaj!" Po tem vzkliku je slišal strašansko tuljenje, žvižganje, kričanje in pihanje ter zagledal sence vseh vrst, ki so v temi švigale proti njemu. V silnem strahu je prijel za križ in se onesvestil. Zgodaj zjutraj so ga našli kmetje vsega otrplega in izmučenega pred kupom skalovja, kamenja in peska.

KAKO JE FRIDERIK PREŽIVEL JEČO V STOLPU

Friderik II. sin mogočnega grofa Hermana II je neke noči spravil s sveta svojo prvo in zakonito ženo Elizabeto Frankopanko in se prpoti očetovi volji tajno poročil z Veroniko Deseniško. Zaradi tega je oče sina zaprl v glavni stolp, Veroniko pa dal utopiti. Legenda pravi, da je Friderika rešil gotove smrti zvesti neki oproda, ki je skopal podzemeljski dohod, skozi katerega je Frideriku prinašal hrano. V preteklem stoletju se je ta rov baje še dobro videl, širok pa je bil toliko, da je mogel skozenj splezati odrasel moški.

UGRABITEV DOLINARJEVE MARJANCE

Če gremo iz Celja po cesti proti Tremerju, pridemo do mesta, kjer se majhen potoček izliva v Savinjo.  Ob tem potočku pridemo v Gornjo Košnico. Tu je stala nekoč hiša premožnega kmeta Dolinar¬ja, ki je imel brhko hčerko Marjanco. Mladost in zdravje sta kar kipeli iz nje. Srečno je teklo pri Dolinarjevih življenje, dokler nad njih ni prišla nesreča.
Marjanca je pasla na travniku krave in ob tem prepevala vesele pesmice, ki so se razlegale daleč po dolini. Njeno petje je bilo zelo podobno petju gozdnih in je s svojim nežnim glasom razvesli¬la še tako žalostno srce.
Nekega dne je po poti prijezdil sam grof Ulrik Celjski in zasliši prelepo dekličino petje. Ko je zagledal še njen obraz, se mu je v glavi porodila grda misel. Vojakom je ukazal, naj deklico ugrabi¬jo in mu jo privedejo v njegov grad. Ko je za to nesrečo izvedel Marjančin oče, je šel v grad in grofa prosil, naj mu hčerko vrne. Grof sprva ni hotel priznati svojega dejanja. Ko pa mu je Dolinar obljubil vse svoje premoženje v zameno za otroka, je grof končno dejal: "Tvoja Marjanca spi pri sv. Duhu. Tam jo išči!" Nesrečni oče je spoznal, da je njegova Marjanca umrla onečaščena in nasilne smrti! V brezmejni žalosti je oče izrekel zlovešče besede: "Proklet bodi grad, v katerem prebivaš, sove in čuki naj prebivajo v njem!"
Dolinarjevo prekletstvo gradu in grašačaka se je kasneje izpolnilo.

O BELI PRIKAZNI

Nekoč se je kmet Miha vračal domov. Ko je prišel do Savinje, je bila že trda tema. S težavo je prisopihal do poti, ki se odcepi na grad, ko nenadoma pred seboj zagleda veliko belo prikazen. Ob pogledu na pošast, ki je kar naenkrat začela puhati ogenj in smrdeti po žveplu, so se mu začeli ježiti lasje in postalo ga je strah. Vendar se kmet le ojunači in vpraša: "Kaj hočeš tu? Pošten človek semin grem domov." Prikazen pa mu odgovori: "Jaz sem vešča, ki prinašam celjskemu gradu in njegovi gospodi smrt. Ne bo več videl Ulrik svojega gradu. Tudi ti ne boš več viedl celega!" Po teh besedah je prikazen izginila, kmet pa se je onesvestil.
Doma so Miha že čakali, vendar ga ni bilo. Zato so možje vzeli luči in so ga šli iskat. Komaj so prišli do prvega križpotja, že so opazili, da ves grad žari v čudnem ognju. Postalo jih je strah in so se razbežali, saj se jim je zdelo, kakor da imajo grad nad svojimi glavami. Tisto noč so nemirno spali. Ko so se zjutraj zbudili, so zagledali grad v razvalinah. Radovednost o dogodku  jim je potešil šele Miha, ko je zjutraj v vas prisopihal ter ljudem začel pripovedovati, kaj je doživel.

O ČRNEM VRANU

Preden je šel grof Ulrik v boj, je videla njegova visoka gospa črnega vrana. Grofa je svarila: "Ne hodi z doma, videla sem črnega vrana, to pomeni nesrečo!" Vendar je Ulrik ni maral poslušati in je šel.
Med bojem v Beogradu pa je zagledal istega vrana, ki ga je poprej videla njegova gospa. Ko ga je opazoval, ga je eden izmed sovražnikov zabodel. Tako je grof Ulrik žalostno končal.

O GRAŠČAKU Z ŽAREČO PODKVIJO

Kmet Matevž je šel nekoč pozno popoldne iz mesta domov. Hitel je, ker je želel biti doma že pred temo. Med potjo se mu je pridružil lepo oblečen gospod. "Dober večer!" ga kmet pozdravi. Gospod mu je odgovoril samo z nekakim mrmranjem. Ko prideta do prvega križpotja, tujec prebledi. Tedaj ga je kmet bolje pogledal in zdelo se mu je, da ga je nekoč že poznal.
In kako se je šele začudil, ko se je ozrl nazaj in zagledal, da gospod vleče voz. Vrhu tega pa je nad njegovo glavo nenadoma zagledal žarečo podkev. Ves presenečen kmet zavpije: "Za božjo voljo, gospod graščak, kako pa pridejo sem!?" Komaj je izustil božje ime, že je gospod izginil.
Tisti graščak je bil rajni grof. Kmet Matevž, ki so mu tistega dne povsem posiveli lasje, je kasneje pripovedoval, da mora biti grof gotovo v peklu in da hodi na svet trpet in pokoro delat.

O NAPISU V PEČOVNIKU

Nekje v Pečovniku je skala, na kateri se nahaja kamnita plošča s skrivnostim napisom. Težko je skalo najti, še težje je priti do nje in prebrati napis. Čim bolj se ji približaš, tem bolj se vali kamenje proti tebi. Doslej se je vrnil še vsak, ne da bi mu uspelo prebrati napis.
Vendar med ljudmi velja prepričanje, da se bo nekoč našel človek, ki mu bo uspelo priti do skale in prečitati napis. Vendar, ko se bo to zgodilo, bo znova vstal mogočni rod grofov Celjskih.

KAKO SO SE POPLEMENITILI TEHARČANI

O tem, kako so Teharčani postali plemiči, nam govori več legend.

I.
V bližini graščine Bežigrad je živel kmet, ki je imel zelo lepo hčer. Ko je nekega dne kmet pri njej zalotil grofa Celjskega, je bil ta v tako neprijetnem položaju, da je poplemenitil Teharčane.

II.
Friderik II je imel pri Teharjih gozdarja, čigar hči se je ponašala z izjemno lepoto. Ko je gozdar izvedel, da se je grof v zaljubil njegovo hčer, ni ostal ravnodušen in je hčeri prepovedal sestajati se z njim. To je grofa tako močno razjezilo, da je začel groziti. Preplašeni gozdar pa je skoval zaroto: grofa naj bi nenadoma napadli in ubili. Deklica, ki je za zaroto izvedela, je o tem obvestila grofa in ga hkrati prosila milosti za očeta in brate. Ganjen od prevelike ljubezni grof zarotnikov ne le da ni kaznoval, ampak je gozdarja in njegove sinove še poplemenitil. In tako so Teharčani postali plemiči.

III.
Ulrik II je zalezoval lepo Marjetico Pengarjevo, dekle Mlinarjevega Janeza, doma z mlina pri mostu preko Voglajne. Nekega dne je Janez s tovariši zalotil grofa, ki je hotel ugrabiti Marjetico in ga prisilil, da je za svojo osvoboditev obljubil Teharčane poplemenititi. In tako se je tudi zgodilo.

IV.
Celjski so imeli mnogo nezakonskih otrok, ki so jih dajali teharskim kmetom v vzrejo. Ker pa se jim je nekega lepega dne zdelo povsem neprimerno, da bi bili njihovi otroci navadni kmetje in ker tudi niso znali več ločiti, kateri izmed Teharčanov je njihov otrok in kateri ni, je eden izmed grofov kar vse Teharčane poplemenitil.
Teharčani danes sicer niso najbolj zadovoljni s to razlago. Sami zatrjujejo, da so dobili plemstvo zaradi zaslug in ne zaradi žensk. Sicer pa pri njih grofje po svojem moralnem življenju niso bili v najboljšem spominu. Še pred nekaj desetletji je bila težka psovka za teharsko žensko: Grofovska nečistica.

LEGENDA O TEHARSKI POSESTI

Mladi grof Viljem se je vzgajal na dunajskem dvoru. V počitnicah se je seznanil z Elizabeto, lepo hčerjo vaškega sodnika na Teharjih. Viljem je bil pogosto gost v hiši njenega očeta. Kmalu pa so teharski fantje očitali očetu, kako more dovoliti, da grajski gospodič vasuje ponoči pri njegovi hčeri. Oče je bil nejevoljen in je trdil, da je ta očitek golo obrekovanje. Toda fantje so pazili, kdaj bodo grofa zopet zalotili na ponočnem vasovanju.
Prilika se jim je kmalu ponudila. Poklicali so tedaj očeta, ki je ukazal, naj zastražijo vrata in okna, da ne uide grajski gospodič. Ko Viljem izprevidi nevarnost, reče očetu: "Ne razburjaj se, jaz nisem imel nikakršnih slabih namenov s tvojo hčerko!" Nato potegne mečin zapreti fantom: "Kdor se približa, mu razcepim glavo. Vedite, jaz sem sin vašega gospoda grofa Urha I." Potem je Viljem zahteval, da ne povedo niti besedice o tem njegovem očetu, ter jim je obljubil, da jih kraljevsko poplača, ko pride na prestol svojega očeta. Vsi so prisegli.
Ko je Viljem po očetovi smrti podedoval njegove pokrajine, tedaj so se Teharčani spomnili na nesrečno in lepo hčer vaškega sodnika, ki je umrla pri porodu.

ZAKAJ JE SVETINSKA CERKEV OSTALA NEPOBELJENA

Svetinsko cerkev je dal zidati grof Friderik II., ko se je vrnil iz ujetništva nekega furlanskega grofa. Cerkev je gradil neki nemški mojster. Ko je bila gotova, se nikakor ni dala pobeliti, saj je omet čez noč vedno odpadel, zato je Friderik mojstra vrgel v ječo. Temu pa se je neke noči prikazala Marija in mu dejala, da hoče imeti cerkev temno, in sicer zato, da je Turki ne zapazijo, ko pridejo v deželo. Ko je mojster zgodbo povedal grofu Frideriku II., ga je izpustil iz ječe.
Še danes je svetinska cerkev nepobeljena.

O KAPELICI POD STARIM GRADOM

Tam, kjer se od ceste, ki spremlja Savinjo na njenem levem bregu, odcepi ozka in strma pot na grad, tam stoji še danes majhna kapelica, posvečena Materi Božji. Za kapelico so bile prej mogočne skale, izza katerih so grofje s svojimi ljudmi napadali potujoče trgovce.
Nekega dne je po poti zopet prihajala trgovska karavana, ki je nameravala prodajati svoje blago Savinjčanom. Predno pa je prišla do nevarnega mesta, je nastala strašna nevihta. Bliski so švigali in divje je grmelo.
Trgovci so se priporočili Materi Božji, da bi jih obvarovala napada in nevihte. In glej! Ko so prišli do tistih skal, so zagledali konja in od strele ubitega opazovalca, ki ga je grof poslal, da bi oprezal za trgovci. Ker je trgovcem uspelo srečno priti v mesto, so v zahvalo za čudežno rešitev postavili trgovci Mariji v čast tisto kapelico.

O POGREZLI KAPELICI OB LOŽNICI

Na mestu današnjega Joštovega mlina v Medlogu je stal nekoč lovski gradič Celjskih grofov, kasnejša graščinica "lovski dvorec". Na zahodni strani milna je tik ob cesti raven in prostran travnik, imenovan "tiergut". Na sredi travnika je bila majhna vzpetina, ki skriva v svoji notranjosti grobišče. Na vzpetini je raslo veliko lepih hrastovih dreves, v sredini med njimi pa je bila udolbina. Grobišče je morda ostanek zverinjaka, ki so ga imeli grofje na tem travniku.
Med ljudstvom pa je krožila legenda, da je nekoč stala na tem mestu cerkev, ki se je pogreznila. Ko so okoliški kmetje nekoč  kopali, da bi prišli do nje in so bili že precej globoko, je nepričakovano pričelo zvoniti. Kopači so mislili, da zvoni poldan, zato so prišli iz jame. Ko pa so bili zunaj, se je nenadoma in naenkrat jama zasula, a ne povsem.  Na zemlji, ki je ostala na robu jame, so začeli rasti hrasti.
Tisto zvonenje se sliši še dandanes, in sicer vedno takrat, kadar se pripravlja na hudo uro.