Področje okoli Celja je bilo poseljeno že v mlajši kameni in bronasti dobi, vendar bi lahko o kompleksnejših poselitvah, ki je temeljila na trdnejši rodovni povezanosti in organizaciji z razslojeno politično in gospodarsko strukturo, govorili šele v času starejše železne dobe. Prvi zametki naselja so se pojavili na Miklavškem hribu, kjer je bilo znano halstattsko gradišče.
Postavljeno je bilo na kopi hriba, nedaleč stran od današnje cerkve sv. Miklavža. Čeprav je naravna erozija prsti halstattsko (ilirsko) gradišče že močno načela, nam arheološke najdbe (ostanki nekdanjega obrambnega okopa z jarkom in drobna keramika) nedvoumno izpričujejo prisotnost Ilirov, ki jih v naših krajih lahko srečujemo od začetkov 1. stol. pr.Kr. do okoli leta 400 pr.Kr., ko so jih izpodrinili močnejši in razvitejši Kelti. Omenjeno "celjsko" gradišče po obsegu ni bilo veliko, je pa dokaz, da so Iliri v tistem času množično poseljevali naše področje. Tako so v okolici Celja na bližnjem Rifniku (nad Šentjurjem) in na Brinjevi gori nad Zrečami našli poleg temeljev stanovanjskih hiš še številne drobne predmete za vsakdanjo rabo, v Šeščah pri Preboldu pa nad šestdeset grobnih gomil z žarami s posmrtnimi ostanki kremiranih pokojnikov.

Prihod Keltov v celjsko kotlino ni pomenil samo zamenjavo enega plemena z drugim na tem območju, pač pa mnogo več. S Kelti je prišlo do uveljavitve močno razširjene etnične skupine z močno državno organizacijo, značilno za celotno takratno srednjo in zahodno Evropo. Kčleianski Kelti so prinesli k nam latensko kulturo, katero so odlikovali predvsem predmeti iz železa. Keleia
je v stoletjih pred našim štetjem postala eno najpomembnejših mest (oppidum) v keltskem Noriku, ki je gojilo gospodarske stike tudi s predhodniki Rimljanov. Zlasti noriško železo, pa tudi zlato, sol in ostalo trgovsko blago, po katerem tudi v bogatem Rimu ni nikoli zmanjkalo povpraševanje, je mestu ob Savinji dvignilo ugled. Zato ne čudi, da je bila Kčleia, ki je v 1. in 2. st.pr.Kr. postala eno najpomembnejših obrtnih in trgovskih središč v Noriku in ki je imela celo svojo kovnico velikih in malih srebrnikov, poznana tudi starim Grkom.
Vlogo ugodne lege kčleianske naselbine ob takrat plovni Savinji in jantarni cesti, ki je vodila skozi naše kraje in povezovala Baltik z Mediteranom, so že zelo zgodaj spoznali tudi Rimljani, ki so leta 16 pr. Kr. brez bojev priključili Noriško kraljestvo (Regnum Noricum).
Poleg bogato ohranjene materialne kulture so Kelti zapustili naslednikom tudi številna poimenovanja krajev in rek. Ne samo ime mesta Celja (Kčleie), tudi ime Savinje in celo Save je keltskega izvora, enako kot večina imen gora v vzhodnem alpskem predgorju.

Dobrih štiristo let je nad celjsko pokrajino trajala vladavina Rima. Vloga mesta ob Savinji je bila izjemno pomembno. Ležalo je na prometnem križpotju velike itinerarne poti, ki jo poznamo iz slovite Karte Peutingeriane, kjer so se poti cepile na vse strani vzhodnega rimskega imperija. V takrat cvetočem mestu so Rimljani prvič zagospodarili leta 15 pr.Kr., ko so si brez bojev priključili Noriško kraljestvo (Regnum Noricum). Kraljevina Norikum, ki je uživala visoko stopnjo avtonomije, je za časa cesarja Klavdija med leti 41-58 dokončno prišla pod neposredno rimsko upravo. Kčleia je v tem času (leta 46) dobila mestne pravice ter latinizirano ime municipium Claudia Celeia. Ime Celeia se je v slovenski (Celje) in tudi nemški obliki (Cilli) ohranilo vse do danes.
Antična Celeja je moralo biti čudovito mesto. Ohranjeni zapisi navajajo, da je bila bogata in močno naseljena, zavarovana z obzidjem in s stolpi, polna večnadstropnih marmornih palač, širokih trgov in ulic. Imenovali so jo kar druga oziroma mala Troja - Troia secunda. Kot nam pričajo mnogoštevilni materialni ostanki je bila Celeia svetovljansko mesto. Poleg imen, ki kažejo romanizirane Kelte, lahko srečamo ljudi vseh barv in ras: Sirce, Afričane in druge. Med njimi tudi odslužene legionarje rimskih vojska, ki so se po končanem službovanju za stalno naselili v Celeji. Bogato etnično sestavo celejanskega prebivalstva dokazuje tudi raznolikost kultov v mestu. V štirih stoletjih, kolikor je trajala rimska prisotnost v Celju, lahko poleg čaščenja rimskih bogov že v 2. stol. srečamo z vzhoda prinešeno čaščenje sončnega boga Mitre, ohranjeni pa so bili tudi stari keltski kulti: Epona, zaščitnica konj, sveta Noreja in božanska Celeia. Vzporedno z Mitrovim kultom je k nam prodiralo tudi krščanstvo.
Čeprav je Celeia ves čas živela v relativnem miru, daleč od vojnih spopadov, pa vselej le ni bil čas mirnega zatišja. Celeja je bila preblizu vzhodne meje cesarstva, kjer so pričela vpadati nomadska ljudstva, da bi meščani ne občutili bližajočega se zatona rimskega imperija. Zmagoslavna rimska vojska je postajala vse bolj ranljiva in lahek plen brabarskih nomadskih vojska, ki so plenila tudi po naših krajih. Najbolj usodno leta 475, ko so nekoč bogato rimsko mesto Celejo dokončno razdejali Huni.

O zgodnji prisotnosti krščanstva v mestu priča legenda o škofu Maksimilijanu, celjskemu rojaku, ki naj bi tu leta 284 umrl mučeniške smrti. Nova religija se je v Celju in okolici pričela hitro širiti, posebno po letu 380, ko so v protiutež vse pogostejšim germanskim vdorom (Goti so leta 380 povsem porušili Poetovio) v Celeji postavili škofijsko stolico. Že leto dni kasneje se na cerkvenem zboru v Ogleju omenja verjetno prvi celejanski škof Tenax. Kasneje se omenjata še Gavdencij in kot zadnji celejanski škof Ivan (l.579, 597 in 599).
V dokaz razširjenosti krščanstva velja omeniti, najdbo ostankov starokrščanske bazilike, edine najdbe te vrste pri nas, ki so jih odkrili pri gradnji celjske pošte leta 1897. Pri odkopavanju zemlje za temelje, so odkrili tlak starokrščanske cerkve iz IV. stoletja, bazilike, s tremi ladjami. Tlak, mozaik, so sestavljali majhni raznobarvni kamenčki. Popolnoma so odkrili apsido, polkrožen in vzvišen prostor za oltar in duhovščino. Absida je merila 13 m v širino in 8 m v dolžino. Ob steni je bil 2,7 m širok pas mozaika. Kamenčki so sestavljali okraske raznih oblik, največ trikotnike, kvadrate in kroge. Zanimivi so bili tudi napisi vernikov, različnih darovalcev, predvsem na srednji ladji. Njen severni del pa se je ohranil v dolžini 22 m, kar priča o izjemnosti celejanske starokrščanske bazilike.

Čeprav je Celeia ves čas rimskega obdobja živela v relativnem zatišju, daleč od vojnih spopadov, Celejanom ni bilo usojeno dolgo živeti v miru. Nomadska ljudstva z vzhoda so vse bolj pritiskala na vzhodne meje rimskega cesarstva, o čemer priča tudi prisotnost II. italske legije, ki si je že sredi 2. st. postavila svojo tabor v Ločici pri Polzeli. Sprva so v navalih ob mestno obzidje butali Markomani in Kvadi, že leta 378 pa so mesto silovito napadli Goti. Štirideset let kasneje (408) je sledil naskok Alarihove vojske in sredi 5. stol. (452) še Atilovih Hunov, ki jim je uspelo dokončno porušiti Troio secundo, kakor so rimsko Celejo slikovito poimenovali njeni sodobniki, ki je postala druga Troja tudi po svoji usodi.
Barbarska ljudstva, ki so v 6. stoletju prodirala proti rodovitni Padski nižini so za seboj puščala prava razdejanja. Stari prebivalci, kolikor jih je preživelo, so si našli zatočišča v odročnih in nedostopnih krajih, v t.i. refugijih. Čeprav se je v teh nemirnih časih ime Celeje še omenjalo, je prej bogato, sedaj opustošeno mesto pričakalo prihod Slovanov, v sedemdesetih letih 6. stol., v ruševinah in verjetno nenaseljeno.
Sledila je dolgotrajna revščina, ki je posesti oropanim ljudem komajda omogočala skromno preživetje. Tako je prej izjemno bogato področje po odhodu Langobradov v Italijo (568) postalo lahek plen poljedelskih Slovanov. Vdoru, ki se mu ni nihče postavil po robu, je kmalu sledila strnjena slovanska poselitev. Sprva na že izkrčen kultiviran svet ob Savinji, kasneje pa tudi na ostala odročnejša in manj obljudena področja, kjer so prišleki naleteli le na redke domorodce, ki so se tu in tam še obdržali v odmaknjenih predelih. O njihovi prisotnosti še danes pričajo nekatera ohranjena ledinska imena, kot na primer Laško, Lahov graben, Lahovče...

Zgodnjesrednjeveško Celje se je razvijalo izjemno počasi in si v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti pozno pridobilo trški oziroma mestni status. Kljub ohranitvi imena Celje in dejstvu, da je srednjeveško mesto nastalo na območju antičnega, v Celju ne moremo govoriti o kontinuiteti razvoja mesta iz antike v srednji vek, čeprav se njegovo ime tudi v vmesnem obdobju večkrat pojavlja.
Že v listini iz leta 824 se v darilni pogodbi cesarja Ludovika oglejski cerkvi omenja 20 kolonov iz Celja (in loco que dicitur Zellia). Sledi obdobje do prve polovice 12. st., ko o obstoju Celja ni nobenih podatkov. V listini iz leta 1137 se kot priča omenja celjski krajišnik (Guntherus marchio de Cylie), nekaj desetletij kasneje pa se omenjajo še: kot priča Pernhardus de Cilie (1185), nato celjski župnik Rubpertus plebanus de Cilie (1229) in ponovno kot priča vovbrškega grofa vitez Hiltbrando de Cili (1241). Jasno je, da je že pred letom 1323, ko se Celje prvič omenja kot srednjeveški trg, bila celjska naselbina sedež mejne grofije Saunije, kjer je zagotovo moral delovati večji gospoščinski center s številnimi rokodelci, ki so delali tudi za trg. In če upoštevamo do danes žal še nedokazano, a verjetno trditev, da je že leta 1241 v Celju nastal prvotni minoritski samostan, minoriti pa so se v tem času naseljevali samo v mestih in večjih trgih, lahko pritrdimo tezi, da je Celje že v 13. stol. imelo značaj meščanske ali vsaj pomembnejše tržne (polmeščanske) naselbine. O pomembni vlogi takratnega Celja govorijo tudi omembe številnih celjskih gospodov, posebno pa imenovanje Celja v takrat po vsej Evropi znanem nemškem viteškem epu Wolframa von Eschenbacha Parzival, nastalem daleč stran od naših tal.

Politično uspešni pokneženi grofje Celjski so za uresničevanje svojih ambicij in za središče kneževine potrebovali svoje mesto, ki je moralo imeti vse takratne mestne organe in tudi župana. Vse to je gotovo pogojevalo hitrejši razvoj Celja, pa čeprav je naselje vse do začetka 15. stol. bilo še vedno "le" vojaško-upravno središče hitro razvijajoče se celjske zemljiške posesti. Vendar so navzočnost židovskih bankirjev, oživljena gradbena dejavnost, obrt in trgovina takrat še celjskemu trgu precej dvigala pomen, vse tja do leta 1436, ko ga v listinah prvič imenujejo tudi mesto, pa čeprav pravno-formalno to še ni bilo. Zato pomeni privilegijska listina Celja z dne 11. aprila 1451, ko je Friderik II. na prošnjo "vseh naših meščanov našega Celja" priznal Celju vse pravice štajerskih mest, le izpopolnitev že obstoječega mestnega statusa.
V tem času se je mesto začelo še hitreje razvijati. Dobilo je mestno obzidje, ki so ga dokončali l. 1473 in nekaj pomembnejših stavb, med katerimi velja omeniti zlasti spodnji grad, eno izmed najreprezentativnejših renesančnih palač v tedanji Srednji Evropi. Z izumrtjem knezov Celjskih leta 1456 se je končalo veliko, lahko bi rekli najpomembnejše obdobje celjske zgodovine. Tudi doba humanizma in renesanse, ki je takrat že trkala na slovenska vrata, je imela za Celje velik pomen. Knežja prestolnica je bila v tem času pomemben in skoraj edini center humanizma na Slovenskem, vendar pa je nova kultura po smrti zadnjega Celjana začela postopoma pešati.

V 13. stoletju še pod Vovbržani je Celje začelo ponovno cveteti v vsem svojem sijaju. Celo več, v naslednjih dveh stoletjih je Celje odigralo eno najpomembnejših vlog v Srednji Evropi. Temu gre zasluga Žovneškim gospodom iz Savinjske doline, ki so nasledili posesti leta 1322 izumrlih vovbrških grofov. Prehod posesti v roke Žovneških je pomenil vidno cezuro v razvoju Celja. To je bilo zlasti čutiti po letu 1341, ko je nemški cesar Ludvik Bavarski Žovneške povzdignil v grofovski stan in ti so se poslej lahko ponašali z nazivom grofje Celjski. Ambiciozna in uspešna rodbina je v kratki dobi svoje vladavine vtisnila neizbrisen pečat, obenem pa si je s spretno politiko in preračunljivo spletenimi ženitvami nenehno večala bogastvo, vpliv in oblast. Njihov vzpon je bil naravnost meteorski. S kopičenjem posesti v slovenskih in hrvaških oziroma ogrskih deželah so si pridobili naslov zagorskih knezov (1397), hrvaških, slavonskih in dalmatinskih banov (1407), ogrskih baronov (1430) in končo leta 1437 še državnih knezov. Svoje hčere so poročali s potomci pomembnih vladarskih rodbin v Srednji Evropi in na Balkanu, npr. bosanskimi Kotromanići, poljskimi Piasti in Jageloni, srbskimi Brankovići, najbolj razvpita in obrekovana ter tudi občudovana plemkinja svojega časa Barbara Celjska, hči grofa Hermana II. pa se je celo omožila z nemškim cesarjem ter ogrskim in češkim kraljem Sigismundom Luksemburškim.
V zadnjem obdobju Celjskih, v času Friderika II. in Ulrika, se pokaže njihova moč tudi na bojnem polju, predvsem proti mogočni rodbini Habsburžanov. Čeprav so knezi Celjski bili po statusu formalno povsem izenačeni s habsburškimi tekmeci, jim ti niso želeli priznavati enakosti. Habsburžan Friderik III. je po smrti zaščitnika svojih nasprotnikov Sigismunda Luksenburškega želel izstaviti račun savinjskim povzpetnikom, zato je prišlo leta 1443  do habsburško-celjske vojne, ki se je za Habsburžane končala dokaj klavrno. Celjski so ostali državni knezi, s Habsburžani pa so sklenili dedno pogodbo, ki je igrala še kako pomembno vlogo po izumrtju Celjskih.
Povsem drugače, in za Celjske usodno, se je končal Ulrikov poseg na Ogrskem. V boju za ogrsko krono, na katero so Celjski reflektirali, jim je nakopala veliko sovražnikov, posebno med ogrskimi magnati, ki so pripravili proti Ulriku veliko zaroto. Leta 1456, ko so križarske vojske branile Beograd pred turškim obleganjem, so glavni nasprotniki Celjskih, ogrski Hunjadijevci, zahrbtno umorili Ulrika Celjskega. Brez naslednikov se je končal njihov meteorski vzpon in v Celju se je ob pogrebu poslednjega Celjana razlegal presunljiv klic: "Danes grofje Celjski in nikdar več". Tri rumene zvezde na modri podlagi so tako postale le še spomin na obdobje, ki je za Celje in njegovo zgodovino gotovo pomenilo največ: majhno mestece ob Savinji ni bilo samo sestavni del Srednje Evrope, Celje je srednjeveško Srednjo Evropo tudi sooblikovalo.

Bistvo dedne pogodbe je bilo: če v moški liniji izumrejo Celjski, dobi vse njihove posesti v nemškem cesarstvu habsburška hiša, če pa izumrejo Habsburžani, dobijo Celjski vsa njihova gospostva v Istri ter na Kranjskem in Štajerskem.

Celjski si svojega ugleda niso pridobili samo s politično sposobnostjo, ampak tudi z junaštvom. Znano je, da si je Herman II. pridobil naklonjenost kasnejšega nemškega cesarja Sigismunda Luksemburškega v bitki proti Turkom pri Nikopolju leta 1396, kjer je cesarja rešil iz visoke Donave zagotove smrti. Znano je tudi, kako je Herman II. leta 1415 zmagal v znamenitem dvoboju s habsburškim vojvodo Friderikom, kasnejšim nemškim cesarjem, na turnirju v Konstanci ob Bodenskem jezeru. Viteški turnir v Konstanci je potekal v čast velikemu cerkvenemu koncilu, in takrat je Herman II. pomagal papežu Janezu XIII. tudi pobegniti iz mesta, kjer mu je pretila zarota. Le stežka si danes predstavljamo blišč, ki  je spremljal Celjske ob vsakem koraku  in kar mislimo si lahko, s kakšno radovednostjo in morebiti tudi zavistjo so meščani in plemiči Konstance opazovali grofa Hermana II., njegovega sina Friderika II. ter celjskega zeta in svaka - nemškega cesarja Sigismunda Luksemburškega, ko so v spremstvu 300 konj in 400 vozov prispeli ob Bodensko jezero.

Leži na ozkem hrbtišču na skalnem previsu nad Celjem. Prvotni grad so v prvi polovici 13. stol. postavili Vovbržani, grofje s Koroškega, ki so imeli Celje z okolico v svoji posesti do izumrtja leta 1322. Po desetletju bojev je prišel grad v roke njihovih dedičev (1333), žovneških gospodov - kasnejših grofov Celjskih. V njihovi posesti je ostal do leta 1456, ko so tudi Celjani izumrli. Kasneje je postal deželnoknežja lastnina, na njem pa so gospodarili razni oskrbniki. V času velikega kmečkega upora 1515 so ga upostošili uporni kmetje, vendar so ga v drugi polovici 16. stol. obnovili. Kasneje je grad izgubil strateški pomen in pričel je počasi propadati. Že v 17. stol. je ostal brez strehe, sredi 18. stol so grajsko strešno opeko uporabili za popravilo spodnjega oziroma mestnega gradu, preostal še uporaben gradbeni material pa je grof Gaisruck uporabil pri zidavi Novega Celja. V prvi polovici 19. stol. so lastniki grad začeli uporabljati za kamnolom, pred popolnim uničenjem pa ga je rešil šele grof Wickenburg, ki je razvaline odkupil in jih izročil štajerskim deželnim stanovom. Vsa kasnejša prizadevanja za njegovo ohranitev in obnovo so bila bolj ali manj neuspešna.

Leži v jugozahodnem delu srednjeveškega mestnega jedra, ob nekdanjem sotočju Sušnice in Savinje. Prvič se grad, takrat še samo stolp, omenja kot zastavna posest v listini leta 1323. Kasneje so grofje Celjski stolp prezidali in povečali ter si v njem uredili prebivališče. Knežji dvorec je v času Celjskih veljal za eno najlepših renesančnih stavb na Slovenskem. V bojih za celjsko dediščino je bila stavba oplenjena (Jan Vitovec), kasneje pa je v njej bil sedež celjskega vicedomskega urada. Dvorec je bil dobro utrjen in obdan z obzidjem, vendar je kasneje doživel podobno usodo kot njegov predhodnik stari grad; postal je zanemarjen. Sredi 16. stoletja so ga delno prenovili, v letih 1748-1750 pa so po nalogu Marije Terezije dvorec prezidali v vojašnico. Sprva so v njej nastanili vojne ujetnike iz avstrijsko-pruske vojne (1757), kasneje pa je stavba vse do začetkov osemdesetih let tega stoletja služila kot vojašnica.

Po smrtu Ulrika Celjskega se je Celje še naprej razvijalo v trgovsko-obrtniško in upravno središče "celjske četrti", v kateri so Habsburžani, dedni nasledniki Celjanov, združili večino nekdanje celjske posesti v tem delu slovenskega ozemlja, in postavili vicedomski urad, podrejen neposredno cesarju. Čeprav brez svojih knezov, so meščani Celja znali izkoriščati pomembne privilegije, ki jih je mestu podeljeval vsakokratni deželni knez, posebno pa so znali izkoristiti ugodno prometno lego ob pomembni trgovski poti, ki je takrat povezovala politično pomembno Ogrsko s kulturno in gospodarsko bogato Italijo. Pa vendar so se na pragu novih dogodkov tudi v deželi ob Savinji morali spoprijemati z vrsto dogodkov, ki so vnašali med meščane in okoliške prebivalce nemir in strah - naravne katastrofe.

Mesto, kakršno je bilo takrat Celje, so zajela tudi sodobna duhovna gibanja, ki so v tistem času močno razburjala moralno povsem izprijeno Evropo. V Celju je nek minorit že l. 1528 govoril v prid luteranstvu, medtem ko je bil glavni zagovornik nove vere v Celju in okolici nedvomno baron Janez Ungnad, ki se je moral že leta 1546 zaradi nove vere preseliti v nemški Urach. Tudi Primož Trubar, najpomembnejši slovenski protestant in začetnik slovenske pisane besede, si je kot kaplan v mestni podružnici sv. Maksimilijana prizadeval razširiti novi nauk. Da se je nova vera med prebivalci hitro širila, nam zgovorno priča podatek, da so si protestanti že leta 1580 v Govčah pri Žalcu, v neposredni bližini Celja, zgradili prijetno cerkev in pokopališče. A novo svetišče ni stalo dolgo, saj je protireformacija kmalu povrnila star red, protestante pregnala, njihove objekte pa porušila.

Spričo naglega gospodarskega razvoja, ki ga je povzročila odprtje južne železnice, so v mestu naplavljale čedalje več tujega življa, zlasti Nemcev, ki so s sabo prinesli tudi nov način življenja in mišljenja. Ob starih in novih komunikacijah so pričele rasti reprezentančne stavbe ("Šemalna" kasarna na današnji Gregorčičevi ulici (1884), novo celjsko gledališče (1885), moderno mestno bolnišnico in celjska mestna hranilnica (1887), domobranska kasarna v Gaberju (1894), Narodni dom (1897), državna pošta (1898), dekliška ljudska šola (1905), Nemška hiša (1907), deška ljudska šola (1912),...) starejše hiše pa so začeli dvigati v nadstropja in jim nadeli novejše in bogatejše fasade. (1889 je občina celo sprejela sklep, da se mora voda s streh po žlebovih odvajati v zemljo in da smejo v starem mestnem jedru graditi le stavbe, ki imajo najmanj eno nadstropje)
Leta 1872 je Celje dobilo prvo mestno plinarno (na Glaziji), ki je omogočila tudi javno plinsko razsvetljavo in zamenjala dotedanje petrolejke (1873). Isto leto so dobili hišni lastniki ukaz mestne občine, da morajo pred svojim hišami tlakovati pločnike. Prej zanemarjene in z gramozom posute ulice so tlakovali z granitnimi kockami.
V sedemdesetih letih se je začela tudi higienizacija mesta. Sprva so razrešili problem praznenja greznic in odvoza fekalij, kasneje pa so se lotili izgradnje modernega kanalizacijskega sistema. Kanalizacijski sistem v centru mesta je bil oprt na staro rimsko kanalizacijo, po letu 1890 pa so zidane kanale začeli nadomeščati s tistimi iz betonskih cevi.
Mestna občina se je v devetdesetih letih pričela ukvarjati tudi z vodovodom. Čeprav je bilo v mestu 16 vodnjakov s kakovostno pitno vodo, je ob vsakokratnem neurju vanje vdirala oporečna talnica in ogrožala zdravje meščanov. Celjski vodovod, speljan iz Fužin pri Vitanju, je bil dokončno zgrajen leta 1908.
Leto pred svetovno vojno pa je Celje pridobilo še eno izboljšavo. Takrat je namreč elektrarna v Westnovi tovarni emajlirane posode začela napajati celjsko javno razsvetljavo.

"Opoldne sta z banderami ino s vencami okinčana hlapona... pripeljala vozovlak, iz kojega se je veselo glasila turska musika štajarskega regimenta "Piret", ino v katerem se je pripeljalo bilo mnogo gospode iz Dunaja, Gradca ino Maribora. Vsa ta gospoda je povablena bila h kosilu, pri katerem so njih veličanstvi cesarju ino vsej cesarski rodbini vesele zdravice napivali, se je gospoda zopet po železnici nazaj proti Gradcu odpeljala." Tako je dogodek, ko je v Celje na binkoštno nedeljo, 27. aprila 1846, pripeljal prvi vlak (imenovan lukamatija), zapisal kronist.
Gradnja železnice se je v Celju pričela že leto poprej, ko so se v Savinjsko dolino zgrinjali Furlani, Primorci in Čehi. Ti so sodelovali pri gradnji tako imenovane južne železnice, ki je cesarski Dunaj povezala s tržaško luko in mu tako preko Jadrana odprla okno v svet. Gradnja, ki je terjala trdne mostove, predore, useke, nasipe in podporne zidove, ki še danes vzbujajo naše občudovanje, je prinesla Celju nove možnosti za gospodarski razcvet, saj je v mesto prihajal svež kapital.
Čeprav so progo do Celja svečano odprli spomladi 1946, pa je trajalo še dve leti, da je bila proga nared do Zidanega Mosta in tri leta, da so lahko prvo lokomotivo iz Dunaja pozdravili tudi v Ljubljani (16. september 1849).

Konec 19. stol. je dotlej mirno mesto zaznamovala vrsta dogodkov, ki niso napovedovala nič dobrega. Tudi v Celju je, podobno kot v ostalih mestih takratne Avstrije, privedlo do močne zaostritve nacionalnih odnosov. V nekaj letih so se Celjani razdelili na Nemce in Slovence. Vsak Celjan je bil prisiljen, ne glede na status ali socialni položaj, opredeliti se in do razpada monarhije sta celjsko politično in družabno sceno obvladovali gesli, nemško "Hie Deutsche - hie Slowenen" in slovensko "Svoji k svojim". Vrsta spopadov med meščani je na mesto metalo kaj slabo luč. Zaradi Celja in Celjanov oziroma slovenskih paralelk na celjski gimnaziji je leta 1895 padla celo avstrijska vlada Alfreda Windischgraetza, kar je bilo v tistem času pravi presedŕn. Slovensko-nemških nasprotij, ki so se kovala v slovenskem Narodnem domu (zgrajenem leta 1896) na eni in nemškem Deutsches Haus (zgrajenem leta 1907) na drugi strani, niso mogla preprečiti niti modernizacija in higienizacija mesta oziroma sodobne pridobitve takratnega časa, kot sta na primer prvi telefon v mestu leta 1902 ali elektrifikacija mesta leta 1913.

Nacionalna nasprotja izpred prve svetovne vojne so se v mestu umirila, vendar  kljub vsemu gospodarsko močna nemška manjšina s svojim položajem v Celju ni bila preveč zadovoljna.
Politične razmere, v kateri so se za postopno novo delitev sveta spopadle različne ideologije, že nekaj let pred izbruhom svetovne kataklizme niso obetale nič dobrega. Poročila o zasedbi nacistične vojske nekaterih držav Zahodne Evrope na eni in komunistične Sovjetske zveze dela Vzhodne Evrope na drugi strani, so vojno slutnjo samo še okrepile. Dne 6. aprila, ko je bila napadena Jugoslavija, se je za mali slovenski narod, ki je takrat štel komaj 1,5, mil. duš, začelo dolgo štiriletno trpljenje. Bilanca vojne je bila strašna. Samo  Celje, z 20.000 prebivalci, in bližnja okolica sta izgubila 575 ljudi, večinoma mladih, starih med dvajset in trideset let. Več kot 1500 oseb je bilo izseljenih v Srbijo ali notranjost nemškega rajha, približno 300 je bilo interniranih in okrog 1000 ljudi zaprtih v celjskih zaporih, neznano število Celjanov pa je bilo nasilno mobiliziranih v nemško vojsko. Prizanešeno ni bilo niti otrokom. V Nemčijo je bilo odpeljanih okrog 600 t.i. "ukradenih otrok" v ponemčenje.
Tudi čas po končani vojni ni prinesel vsem enake svobode. Slovenci smo kot sestavni del takratne Jugoslavije prešli iz enega totalitarizma v drugega. Skrajneži zmagoslavne komunistične partije so se kruto znesli nad nasprotniki. Velik del Slovencev, ki so v večji ali manjši meri kot pripadniki kvizlinških enot kolaborirali z okupatorji, je našlo smrt v teharskem taborišču, nekaj kilometrov stran od Celja. Ocenjuje se, da je v tem času bilo po hitrem postopku, brez sodbe, pobitih okrog 12.000 Slovencev. Teharske rane so bile tako globoke, da jih Slovenci celimo še danes.